Takrat sem prvič videla računalnik - ogromno črno škatlo s premnogimi raznobarvnimi lučkami, ki so neprestano mežikale in s premreženimi kabli, ki so štrleli iz kontrolnih plošč ter množico stikal. 

Predstavljajte si moje čudenje nad velikansko napravo! Računalnik je bil iz serije UNIVAC. 

Pred sistemsko sobo (tako se je takrat imenovala posebna soba z računalnikom, z dvojnimi tlemi), je bila pisarna, v kateri sta bila dva velikanska stroja za luknjanje kartic. Stroj za luknjanje kartic je bila vhodna enota za računalnik, danes je to tipkovnica in miška, ali pa kar ekran.

Tudi prve programe, ki smo jih pisali še v programskih jezikih Fortran in Cobol, je bilo potrebno najprej luknjati na kartice. Posamezna vrstica ukazov je predstavljala eno kartico. Malo večji programi so v povprečju imeli 1000 vrstic, torej je posamezen program bil zapisan na najmanj 1000 kartic (kar zajeten kupček!). Si predstavljate zmešnjavo, če so vam kartice padle na tla in se pomešale? Ponovno jih je bilo potrebno zložiti v pravo zaporedje.

Leta 1980 je šola dobila prve terminale, ki so, skupaj z tipkovnico, postali nova vhodna enota. Za nas se je takrat odprla nova dimenzija. Pisanje programov je bilo še vedno težavno, editorji za vnos ukazov še vedno okorni, pa vendarle preprostejši od luknjanih kartic.

O začetkih računalniške industrije pišem tudi v blogu. Klik na sliko vam odpre okno na Blog.